Razmišljanja o uspehu in neuspehu

Osvoboditev od pripovedi o uspehu

V mojem slovarju ni besed ‘uspeh’ in ‘neuspeh’; ne uporabljam ju za presojanje sebe ali drugih. Zame so ljudje lepi ali pa ne (v estetskem pomenu besede).

Nikoli me niso zanimale moje izpitne ocene. Ne glede na to, ali so bile odlične ali katastrofalne, me niso nikoli spravile v evforijo ali žalost, saj nisem verjel, da me lahko opredeli en sam list papirja. Prav tako mi je vseeno, ali imajo drugi boljše službe ali zaslužijo več kot jaz. Pohvale ali kritike drugih v bistvu ne vplivajo na moje mnenje o sebi. Že odkar pomnim, je moje jedro/občutek lastne vrednosti dokaj stabilen in neodvisen od zunanjih ocen.

Že od malih nog sem imel navado, da sem občasno spraševal sošolce in prijatelje, kakšen vtis imajo o meni in kaj si mislijo. Vendar to ni bilo zato, da bi omajal svojo lastno vrednost, temveč zgolj zato, da bi zbral informacije, razumel svoj odsev in valovanje, ki ga ustvarjam v tem svetu, ter to primerjal z lastnim notranjim pogledom nase. Če je razlika med zunanjimi in notranjimi ocenami zelo velika, potem je zagotovo nekaj narobe – morda gre za skrajno aroganco ali skrajno samopodcenjevanje, in to je treba izboljšati. Če pa razlika ni velika, je to zelo zdravo stanje, ki kaže na notranji mir in usklajenost s samim seboj.

Večino svojega življenja sem preživel v tem razmeroma zdravem in mirnem stanju. Kar zadeva to, ali je bilo neko dejanje uspešno ali neuspešno, o tem ne razmišljam ali ga ne definiram na tak način. Če bi nenehno uporabljal takšne izraze, bi se človek ujel v pripoved o uspehu in se moral nenehno dokazovati. Želim se osvoboditi teh meril in si ustvariti lastno lestvico, ki mi bo služila tako za opazovanje in razumevanje sebe kot tudi za opazovanje drugih z bogatim naborom perspektiv.

Postavljanje in reševanje problemov

Kako delovati, ko se osvobodimo pripovedi o uspehu?

Zame je pomembno postavljati vprašanja in reševati probleme. Probleme lahko razdelimo na dve vrsti: ‘probleme, ki jih je vredno rešiti’ in ‘probleme, ki jih ni vredno rešiti’. Reševanje problemov pa se deli na ‘že rešene probleme’ in ‘še nerešene probleme’. Najprej si moram jasno določiti, kateri problemi so zame najpomembnejši, torej tisti, ki so vredni mojega časa in energije.

Nato sledi reševanje problema. Če je problem resnično pomemben in ga je vredno rešiti, potem je treba ukrepati. Cilj delovanja je le eden: rešiti problem. Vse ostalo, kar ni povezano z reševanjem problema, je nepomembno. Če na primer rešujem vprašanje svobode, mi posamezna izpitna ocena, služba v veliki korporaciji, poroka, rojstvo otrok, življenje v domovini in podobno, pri tem ne pomagajo prav nič. Zato mi te stvari sploh niso pomembne. Že sekunda časa ali kanček čustev, porabljenih zanje, bi bilo zapravljanje mojega življenja, zato se s tem niti ne ukvarjam, niti pomislim ne na to.

Za isti problem obstaja nešteto rešitev. Ključno je najti tisto, ki problem reši in hkrati ustreza nam samim.

Postavljanje pravih vprašanj

Če se nekega problema nikakor ne da rešiti, ga je treba ponovno preučiti: a. Ali je ta problem res rešljiv? Ali pa je že po naravi nerešljiv? b. Ali je ta problem resnično vreden toliko časa, energije in čustev? Ali pa se lahko vrnete na začetek, spremenite vprašanje in nadaljujete?

Če je odgovor ‘a’: Mnogi trpijo, ker se oklepajo nerešljivih problemov. Želijo jih rešiti, a so v resnici brez rešitve. Na primer, vedno se najdejo tisti, ki želijo rešiti problem smrti in ne sprejemajo neizogibnega dejstva, da moramo vsi umreti; ali tisti, ki želijo prisiliti druge, da sprejmejo njihovo stališče, in ne sprejemajo, da ima lahko vsakdo drugačna mnenja in prepričanja; ali tisti, ki želijo prisiliti ljudi, ki jih ne marajo, da jih imajo radi, sicer bodo neskončno trpeli.

Ti ljudje se preveč jemljejo resno. Ne glede na to, kako sposobni ste, morate spoštovati osnovne objektivne zakone sveta in temeljne zakone fizike.

Če je odgovor ‘b’: Veliko ljudi želi rešiti probleme, vendar vedno postavljajo napačna vprašanja. Vse, kar počnejo, jih spravlja v bolečino, niso usklajeni sami s seboj, njihova samoocena in zunanje ocene se nikoli ne ujemajo. Takšni ljudje so bodisi skrajno samopodcenjujoči, bodisi skrajno arogantni, ali pa nihajo med obema skrajnostma.

Samoocena teh ljudi je močno odvisna od zunanjih ocen in meril objektivnega sveta, kot so bogastvo in materialne dobrine. Zato lahko opazite, kako nekateri, ko dobro opravijo izpite, zaslužijo veliko denarja ali postanejo manjši uradniki, postanejo izjemno arogantni in ošabni, a ko naletijo na nekoga močnejšega, so pripravljeni klečati in se podlizovati. Nihajo med skrajnim samopodcenjevanjem in aroganco, nenehno se primerjajo in nikoli ne dosežejo pravega notranjega miru. Ali pa nenehno sledijo družbenim in tujim sistemom vrednotenja, želijo biti popolni v vsakem pogledu: popoln otrok, ki blesti na vseh področjih, popolna služba, popolna žena/mož, vzgojiti popolne otroke, biti absolutno spoštljiv do staršev in želijo, da bi naslednja generacija ponovila takšen ‘popoln’ proces. Vendar pa imajo zelo malo časa in energije, da bi preučili sebe, kaj zares potrebujejo in kaj si želijo. Takšni ljudje so pogosto izjemno nesrečni, z neusklajenimi notranjimi in zunanjimi ocenami, in njihovo notranje stanje ne more biti usklajeno in mirno.

Tudi to, kako postavljati vprašanja, je umetnost, ki je mnogi ne obvladajo, saj je šole ne učijo posebej. Čeprav obstaja knjiga z naslovom ‘Kako postavljati vprašanja’, verjetno ljudje, ki jo preberejo, tega ne bodo znali. Takšne praktične discipline se je treba učiti skozi prakso.

Seveda je doseganje stanja stabilne lastne vrednosti, usklajenosti s samim seboj, brez arogance in skrajnega samopodcenjevanja, ter neodvisnosti od zunanjih skušnjav, ki bi omajale notranjo smer – to stanje notranjega miru – zagotovo nekaj, kar zahteva nenehno vadbo in vztrajno iskanje.

Podobno zdravje ni cilj, temveč stanje. Ne pomeni, da ko so vsi telesni kazalniki doseženi, lahko prenehamo skrbeti. Gre za dolgoročno ohranjanje zdravega življenjskega sloga, s katerim človek naravno ohranja zdravo stanje. Če kdaj zaidete, se pač vrnete. Enako velja za občutek lastne vrednosti.

Življenje postane preprosto, cilji jasni, dejanja pa ne pretežka. Notranje izčrpavanje se zmanjša. Življenje prinaša vzpone in padce, odnosi se začnejo in končajo, a kljub temu je preživljanje časa s samim seboj predvsem notranji mir in sreča.

O ustvarjanju

Ljudje, še posebej ustvarjalci, morajo nujno imeti dovolj časa za samoto/samostojno življenje. V dolgotrajni samoti lahko človek doseže globljo introspekcijo, samorefleksijo ter se poglobi v razmišljanje in ustvarjanje. Če pa se dolgo časa družimo z ljudmi, ki nam niso všeč, se večina energije porabi za notranjo izčrpanost in ni časa za razmišljanje. Če pa bi se moral cel dan družiti z ljudmi, ki so mi všeč, bi se vedno znova ne mogel zadržati, da ne bi izrekel še neizdelanih misli, globoko razmišljanje pa bi se razblinilo v zraku.

Nekateri se morda prostovoljno predstavijo kot šala, češ da drugim prinašajo zabavo, vendar je razlika med zabavo pri igri in zabavo, ki jo prinaša posmeh in teptanje ljudi, ogromna. Vendar ne želim nobene od teh. Če me že mora svet poznati pod neko identiteto, si želim, da bi me prepoznali kot resnega ustvarjalca – morda kot znanstvenika ali umetnika.

Ne želim, da bi šale razblinile moj obstoj, ne potrebujem povzdigovanja, še manj pa želim biti poteptan, niti ne želim biti nikogaršnje ozadje. Sem samo jaz, samo obstajam, samo sem viden. Ne potrebujem, da me vidi veliko ljudi, ker ne verjamem, da je to resnično ‘videti’. Prav tako ne vztrajam, da so tisti, ki me vidijo, moji sodobniki; lahko so tudi iz naslednje generacije, ali celo tiste po njej.