Živjo 2019

Na Weibu sem naletel na domiselne in prisrčne verze, ki so me popolnoma navdušili. Osupljivo, da se poezija lahko piše tudi tako! Želim se naučiti!

Na Twitterju sem občudoval dela mladega japonskega slikarja – tako vizualno podobo, kot čustveno izraznost in domišljijo, vse je bilo naravnost briljantno! Tudi jaz bi se rad preizkusil v izražanju podob, ki se mi porajajo v glavi!

Pred dnevi sem ob gledanju Zvezdnih stez odkril klingonščino – jezik, ki so ga ustvarjalci serije zasnovali posebej za nezemljane, in celo ponudili klingonske podnapise. Osupljivo je, da so prodali že več kot 250.000 klingonskih slovarjev, da Google iskalnik ponuja klingonsko različico in da Duolingo celo nudi tečaje tega jezika. Resnično kul, kako daleč se je razvila ta znanstvenofantastična franšiza! Želim se naučiti!

Zadnje dni sem gledal serijo “Moja briljantna prijateljica”, navdušila me je Lilina karizma in ganilo me je njuno prefinjeno prijateljstvo. Italijanščina pa zveni naravnost čudovito, tudi to bi se rad naučil!

Takih primerov je še veliko, to je del mojega vsakdana – vsakih nekaj mesecev se mi odprejo vrata v nov svet.

Čeprav večino časa preživim sam, nikoli ne čutim dolgčasa ali osamljenosti, saj je okoli mene toliko zanimivih stvari. Vedno sem radoveden glede neznanega, želim poskusiti, spoznati in se naučiti vsega, kar se mi zdi resnično kul.

Seveda, moja definicija “kul” se verjetno razlikuje od definicije večine. Zame je kul vse, kar se mi zdi zanimivo. Na primer, kul so mi ljudje, ki veliko berejo, tisti, ki pišejo poezijo, ki rišejo čudovite slike, ki posnamejo osupljive fotografije, ki ustvarjajo odlične filme in serije, ki pišejo vrhunsko programsko opremo, ki izražajo izvirne ideje, ki si upajo svobodno izražati svoje misli in ki izzivajo avtoriteto. Morda drugi ne mislijo tako, ampak jaz menim, da sem tudi sam kul.

Ko sem vstopil na univerzo, sem bil sprva poln navdušenja, a je to sčasoma izpuhtelo pod vplivom okolja, učiteljev, ki so zgolj brali iz učbenikov, in kopice nesmiselnih administrativnih pravil.

Lahko popolnoma neodgovorno trdim, da so običajne kitajske univerze kraji, kjer se zatira študentska radovednost in strast do učenja. To ni izobraževanje, ampak zgolj druga lokacija za nadaljnje upravljanje. Ko sem videl, kako so se tako imenovane vrhunske kitajske univerze odzvale na dogodke, kot je bil incident v Shenyangu v začetku leta, in kako je Univerza v Pekingu (Beida) zatirala študente, ki so si upali stopiti v bran delavskim pravicam, ter prepovedala njihov marksistični klub, sem si mislil: “Pah, tako imenovane prestižne šole niso nič boljše, prav tako so polne zmede in zatiranja.” Ko na univerzitetnih kampusih, ki bi morali biti žarišča svobode in pravičnosti, ni dovoljeno svobode, sem bil nad takšnimi šolami že izjemno razočaran.

V mesecih po diplomi, ko sem imel končno dovolj časa, da se soočim sam s seboj, sem postopoma ponovno našel sebe. Odkril sem svojo prvotno radovednost, strast do neznanega, željo po raziskovanju in motivacijo za preizkušanje. Želim videti večji svet in se želim izraziti.

Občasno kaj napišem; 80 % zaradi izražanja, 20 % zaradi komunikacije. Ne zato, da bi bil drugačen ali poseben, ampak ker se mi včasih določene misli, če jih ne zapišem, vztrajno motajo po glavi – dan, dva, teden, dva – in se kar nočejo razbliniti. Želim komunicirati, a se hkrati bojim, bojim se, da ne bom vedel, kako odgovoriti.

Menim, da izražanje samega sebe ni nujno omejeno na določeno obliko. Včasih se izražam z besedami, drugič s slikanjem, fotografijo, preizkušam se tudi v pisanju poezije in programiranju. V prihodnosti morda posnamem tudi nekajminutne videoposnetke; želim se le izraziti na najprimernejši način, tistem, ki najbolje prenaša moje notranje misli. Ni nujno, da me vidi veliko ljudi, a vseeno upam na vsaj nekaj gledalcev.

Že od malih nog nisem dobival visokih ocen pri pisanju esejev, nikoli se nisem učil slikanja, s fotografijo sem šele začel. A kljub temu se sploh ne bojim poskusiti ali se bati posmeha, saj je moj namen predvsem izražanje, ne pa dokazovanje. Iskreno povedano, jaz sem nekdo, ki ga nihče ne opazi, če ne govori; moja prisotnost je izjemno nizka, zato je že to, da me kdo vidi, pravi dosežek. Prav zaradi te nizke prisotnosti, pomanjkanja izjemnega talenta in videza, brez kopice prijateljev in neizogibnih zabav ter brez odvečne pozornosti, sem pridobil večjo svobodo kot drugi – svobodo delovanja in razmišljanja.

Sam sem si kupil VPS in postavil VPN, da lahko vidim širši in bolj fascinanten svet. S pomočjo vadnic sem se naučil postaviti blog, mu dodati majhne funkcije in vzpostaviti strežnik za slike. To mi omogoča, da pišem, kar mi srce poželi, brez skrbi glede občutljivih besed ali strahu pred izbrisom objav in blokado računa. Učim se podatkovne znanosti in strojnega učenja ter se pripravljam, da postanem programer na področju podatkov. Računalnik je zame univerzalno orodje, z njim lahko počnem marsikaj, česar prej nisem mogel.

Želim razumeti, kako deluje svet in zakaj je takšen, kot ga vidimo. Zanima me, ali nezemljani resnično obstajajo in ali se bo Elon Musk zares preselil na Mars. Želim izvedeti, kako so se oblikovale različne kulture, kako so se razvijali različni družbeni sistemi, kakšno vlogo igra trgovina med narodi, zakaj prihaja do vojn in kako nastanejo črni trgi. Zanima me tudi, zakaj so bile ženske v večini zgodovinskih obdobij v podrejenem položaju in pogosto zatirane. Rad bi razumel, zakaj imajo ljudje tako širok spekter čustev – veselje, jezo, žalost in srečo – in ali je osebnost bolj prirojena ali bolj pod vplivom okolja. Kakšne skrivnosti se skrivajo v genih? Zakaj obstaja institucija zakonske zveze in ali je ta sistem smiseln? Zakaj obstaja toliko spolnih usmeritev? In kaj za vraga je Foucault pravzaprav pisal v svojih knjigah…?

Radovednost in želja po spoznanju sta moji gonilni sili za življenje. Zato želim živeti čim dlje, da bom lahko spoznal čim več.

Obupavam nad družbo. Vsak dan berem družabne novice in poleg žalosti ter jeze ne vem, kaj naj sploh storim. Zakaj je še vedno toliko ljudi, ki trpijo zaradi neupravičenega zatiranja? Zakaj še niso dočakali svoje pravice? Zakaj je lahko človeška narava tako zlobna? Zakaj se jim zdi povsem normalno, da pijejo človeško kri? Zakaj tisti, katerih kri se pije, preklinjajo tiste, ki nočejo piti krvi in pozivajo druge, naj je ne pijejo? Zakaj so vladani tako izurjeni, da vedno razmišljajo z vidika vladarjev?

Zelo sem žalosten, zelo sem jezen. In še vedno želim poznati odgovore na ta vprašanja.

Ljudje smo skupek protislovij. Obupavam nad družbo, a sem kljub temu lahko poln navdušenja za življenje in svet. To je moj način, kako v tem obupnem okolju ohranjam svojo dušo živo.

Internet so moje oči in moje noge. Ponese me tja, kamor trenutno ne morem iti, omogoča mi, da vidim ljudi, ki sijejo v vsakem kotičku sveta, in mi pomaga spoznati različne kulture ter občutiti trk različnih mnenj.

Zbogom 2018, živjo 2019. V novem letu upam, da bom lahko še naprej živel po svoje.

{% centerquote %} Bojimo se le neznanega; več ko vemo, manj se bojimo. avtorica Lila, “Moja briljantna prijateljica” {% endcenterquote %}